Gradišče na Silvestrovo 2007

Že drugič sva se na silvestrovo z ženo povzpela na Gradišče. Ponavadi med letom na ta naš skupni vrh jurišam sam in si rešujem življenje v stresu vsakdanjika. Letos torej, na zadnji dan leta 2007, pa z mojo ženico, ki je doma iz Radne: hči Ivanke hčere Doreta sina Matevža Pikca. Vadamova rodovina pri maln, katere večina je po kruti vojni romala čez mejo iz strahu pred pristaši milenarističnih utopij.

Prašička je lično izrezbaril neznani prijatelj Gradišča, sam pa sem dodal slovensko zastavico. Še evropsko bi moral, pa sem jo žal pustil v službi. Kdo bi sanjal, da bo samostojna Slovenija nekoč predsedovala Evropski uniji.

Naj nas Gradišče povezuje tudi naslednje leto!

vaš Miha

Nočne zimske stezice

Ne morem brez Gradišča, a kaj, ko je tako kmalu noč. Tako se že vzpenjam z baterijsko svetilko iz Vrbovcovega laza, po svoji stari, priljubljeni poti. Vedno tam okoli 24 minut. Pri križu zdaj sveti nova, močnejša elektronska sveča in rdečemu očescu se je v temi pod Gradiščem pridružilo večje rdeče oko. Na vrhu je na zahodu še zaznati zadnji sij izginjajoče zarje. 11624. vpis v knjigo letos. Zagotovo bo padla številka 12000.
Ko se vračam, pri javki zaslišim žuborenje studenčka pod potjo. Čisto na koncu vrnitve v dolino zapoje samotna sova v Kupi. Širne Štrukljeve posesti so verjetno polne trhlih dreves, s katerimi bojda Biotehniška fakulteta dela poskus povsem naravnega okolja. Tako Jože Ilovar, dedič po Štruklju, ljubljanskemu veletrgovcu in hotelirju.