Ne morem brez Gradišča, a kaj, ko je tako kmalu noč. Tako se že vzpenjam z baterijsko svetilko iz Vrbovcovega laza, po svoji stari, priljubljeni poti. Vedno tam okoli 24 minut. Pri križu zdaj sveti nova, močnejša elektronska sveča in rdečemu očescu se je v temi pod Gradiščem pridružilo večje rdeče oko. Na vrhu je na zahodu še zaznati zadnji sij izginjajoče zarje. 11624. vpis v knjigo letos. Zagotovo bo padla številka 12000.
Ko se vračam, pri javki zaslišim žuborenje studenčka pod potjo. Čisto na koncu vrnitve v dolino zapoje samotna sova v Kupi. Širne Štrukljeve posesti so verjetno polne trhlih dreves, s katerimi bojda Biotehniška fakulteta dela poskus povsem naravnega okolja. Tako Jože Ilovar, dedič po Štruklju, ljubljanskemu veletrgovcu in hotelirju.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Objave
Ni komentarjev:
Objavite komentar