V nedeljo popoldne sem se odpravil v čarobni svet brezoviških gozdov. Kia pride seveda le do prvega prečkanja Radne, potem pa po gazi do Vrbovcovega laza. Od odcepa Štrukljeve poti na Gradišče (tako sem jo poimenoval v spomin na Frana Štruklja, nekdanjega lastnika parcela 182, po kateri poteka ta pot) sem gazil v celec, udiralo se je do kolen. Prav bi mi prišle kakšne krplje: sodelavec Ivo, ki se je neki dan odpravil proti Hrušici, mi je povedal, da si jih je mogoče izposoditi za par evrov. Ko sem prišel do drugega broda čez Radno, sem jo mahnil po strugi navzgor, skoraj do Mrzlih studencev. Sneg se je sipal s smrek, sestričen belih nevest v poseljeni Radni, kakor jih je imenovala pokojna teta Tona Drenik. Seveda v dobrih starih batovcih. Nastale so tele fotografije.
Objave
Ni komentarjev:
Objavite komentar